V Barceloni ne skrivajo ljubezni

Ko se stemni, je pisana Barcelona videti kot halucinacija. Drug drugemu podobni trgi soseske Eixample, ki jih zlahka zamenjamo med seboj, in zapleten labirint gotske četrti so le nekateri od razlogov.

Barcelona sovraži turiste, a jih je iz leta v leto čedalje več. Plaça de Catalunya, kjer sem bival, se nahaja v samem centru, saj sem izbiral z eno samo mislijo – biti blizu vsega. Namestitev me je takoj razočarala. Majhna, razmajana postelja, soba brez ogrevanja, stara kopalnica s puščajočo cevjo. Kljub precej zasoljeni ceni se je hotel izkazal za navadno stanovanjsko stavbo, ki so jo prilagodili turistom. Sem pa imel zato balkon s pogledom na glavni trg. 

Hiša stoji nasproti osrednje arterije Barcelone, desetkilometrske Avinguda Diagonal ali preprosto Diagonal, ki prečka mesto od severovzhoda proti jugozahodu. Diagonala gre skozi mrežo kvadratnih sosesk, grozljivo podobnih druga drugi, v središču vsake pa je za povrhu vsega še enaka tržnica. To območje se imenuje Eixample, kar pomeni »dodatek« – dodatek k staremu mestu.

Več življenja boste sicer našli, če se premaknete v nasprotno smer od Plaça Catalunya. Dejstvo je, da od trga teče druga glavna ulica Barcelone, La Rambla, živahni bulvar, ki se približno kilometer in pol spušča do spomenika Krištofu Kolumbu v Port Vellu in se tam sreča s Sredozemskim morjem. Ko se približate razkošnemu in širokemu nabrežju, se znajdete na jugu. 

Platane se umaknejo visokim palmam, pročelja postajajo vse bolj okrašena in nenavadna, množica trgovcev in beračev pa vse bolj zagorela. Ko z bulvarja zaviješ levo ali desno, se počutiš, kot bi prispel v Havano na Kubi. Stene so prekrite z grafiti, na katerih se katalonska zastava izmenjuje s kubansko. Zastavi sta si po videzu podobni. Grafiti kričijo o svobodi, zahtevajo svobodo. Želijo si jo kot zrak, kot rdeče vino in zvoke salse.

Srednjeveški labirint, v katerem se brez težav izgubite

Na svojem prvem potovanju v Barcelono mi sploh ni uspelo priti do morja, pa čeprav sem si to strastno želel. »Tam piha veter in ni kaj početi,« me je odvrnila prijateljica. Tako je moje poznavanje mesta ostalo omejeno na najnevarnejšo nočno sosesko – Barri Gothic. Srednjeveški stari del katalonske prestolnice je srednjeveški labirint, v katerem se je mogoče brez težav izgubiti. Čez dan so tu številne kavarne in prikupne trgovinice z majicami in espadrilami, ponoči pa bari in klubi z razposajenimi Francozi, ki jim točijo gorečo sambuco. Iz Pariza do Barcelone vozi »trenhotel«, luksuzni nočni vlak z odličnim barom in restavracijo. Njegova pot se konča direktno v Barri Gothic, v enem od barov z lepljivimi tlemi.

Srednjeveška cerkev in ozek trg pred njo: zaslišijo se zvoki španske kitare, glasbenik spretno ubira strune in njegova melodija je čutna, nežna in vznemirljiva, kot južni vetrič. Lepo bi bilo ves večer mirno sedeti v kavarni, piti vino in uživati v čarobni kitari.

Če v Barceloni nimate prijateljev, potem bo en takšen večer kar dovolj, da se zaljubite v prelepo obmorsko mesto. Če pa imate znanca ali dva, jih boste kmalu imeli nekajkrat več. Kmalu se boste počutili kot nogometna žoga, ki jo ekipa brca po igrišču do zadnje minute. Ponoči vas bodo ozke ulice gotske četrti gnale naprej in v veseli družbi se ne boste mogli ustaviti, dokler ne boste brez zavesti, denarja, brez dokumentov, z bolečo glavo in srcem. Tako se je končala moja prva noč ob prvem obisku Barcelone okoli druge ure zjutraj. Od nikoder se je name kot jata vran zgrnila množica najstnikov in me pustila brez žepnega slovarja, nekaj sto evrov gotovine (vse, kar sem imel) in, groza vseh grozot, brez ruskega potnega lista.

Ko to pišem, se še ni stemnilo, pomlad razvaja ulico s sončnim zahodom. Na ozadju plapolajočih oblakov črnijo zamrznjeni gargojli in ostrorobi oporniki gotske katedrale. Jaz pa ne morem odvrniti pogleda od spektakla, ki se odvija okoli. Dobro se je ustaviti, se usesti za miniaturno kavarniško mizico, naročiti un solo, por favor in občudovati prizore okoli sebe. Tu je vitko dekle v kratki črni obleki, s tankimi rokami, rdečim uhanom in kodrastimi lasmi – tako tesno objema svojega sopotnika, kot da na tem svetu ne obstaja nič drugega. V Barceloni ni v navadi skrivati ljubezen, tukaj jo ponosno kažejo – brez sramu se poljubljajo na vsakem vogalu, hodijo z roko v roki, se objemajo z rokami in nogami, pod mizo in še kje.

Dekle v vrsti za salsateco, plesni klub, kakršni so tako priljubljeni v Barceloni, ima obute čevlje za salso, taconazos ali preprosto tacones – čim višje so pete, tem daljša je beseda zanje. Moški prihajajo v oprijetih suknjičih, črnih srajcah, rdečih ali belih majicah, z zlatimi verižicami okoli vratu, belimi športnimi copati ali lakastimi čevlji, kadijo cigare in tudi ponoči ne morejo brez sončnih očal.

Kokain za Hitlerja 

Rei de Copes je ozek bar z eno in pol sobe, kjer se ob petkih zgrinja več sto plesalcev. Ko se odpravim ven na cigaret, me na vhodu pozdravi nadvse vljuden Afričan v rjavem kameljem plašču. Z menoj govori v popolni angleščini, beseda da besedo, po nekaj minutah pa mi že ponuja svoj izdelek – beli prah. »V Barceloni se nič ne zgodi zastonj,« pomislim rahlo razočaran, a zmaga novinar v meni, zato ga začnem spraševati o tem in onem. »Najboljše stranke, amigo, ali me sprašuješ o najboljših strankah in ne o najboljšem izdelku? Amigo!?« se diler na široko nasmehne in pokaže svoje zdrave zobe. »Najboljši kupci so Francozi, Avstrijci in Rusi – kupujejo največ in kadarkoli v dnevu.« »Imperialni narodi,« razsvetlim sogovornika in odidem.

Žalostno dejstvo: Barcelona se ne utaplja le v platanah, ampak tudi v drogah. Kokain tja prihaja predvsem iz Kolumbije in to je morda maščevanje sinov Latinske Amerike nad pravnuki Krištofa Kolumba, čigar spomenik stoji na nabrežju blizu potniškega pristanišča. Latinoamérica ali Anya Yala – kot se imenuje v nasprotju s svojim kolonialnim imenom, je zadnje stoletje in pol vir vedno novih migracijskih valov v Katalonijo in vedno novih kriminalnih skupnosti.

Jissika Gonzalez iz barcelonskega mestnega sveta pravi: »Valovi migracij so se pojavljali v različnih obdobjih: 70. leta so zaznamovali politični izgnanci iz Argentine, Čila, Kube, Brazilije in Urugvaja. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja so priseljenci večinoma prihajali iz Kolumbije, Ekvadorja, Dominikanske republike in Peruja, v zgodnjih devetdesetih letih prejšnjega stoletja pa je prišlo do priliva Urugvajcev in Paragvajcev.«

Povedala je, da so dvostranski sporazumi z državami, kot so Kolumbija, Ekvador in Dominikanska republika, ter zakon o vnukih, ki je olajšal pridobitev državljanstva potomcem Špancev v novem svetu, privedli do zadnjega vala migracij, v katerem prevladujejo Venezuelci, Argentinci in Kubanci. Trenutno v Barceloni živi približno 80 tisoč ljudi iz Latinske Amerike, čeprav je v zadnjih letih prišlo do upada njihovega števila.

Latinskoameriška skupnost v Barceloni je raznolika. Mehičani prihajajo predvsem zaradi študija, Ekvadorci in Bolivijci pa migrirajo iz ekonomskih razlogov. »Od latinskoameriškega prebivalstva Barcelone je več kot 60 odstotkov žensk, polovica jih je starih med 25 in 39 let.« Sogovornici nasprotujem, da je videti več moških kot žensk. Iz taksijev se sliši priljubljena zvrst latinoameriške glasbe, reggaeton, vozniki, ki ponoči prevažajo tujce, pa potnikom pridno ponujajo isti beli prah.

Oblasti se borijo proti toku mamil iz Latinske Amerike in občasno osvajajo odmevne zmage. Oktobra lani je policija na Balearskih otokih in v Kataloniji aretirala 72 ljudi kot del kolumbijskega mamilarskega kartela, ki je prodajal »nacistični kokain«, ulični vzdevek za zavitke bele snovi s Hitlerjevim orlom na embalaži. Zločinci so nacistične simbole vzeli za svojo blagovno znamko.

Branje kriminalne kronike je v Barceloni zelo zabavna dejavnost: »Poleg večje pošiljke kokaina so policisti zasegli več tisoč tablet ekstazija, marihuano in hašiš, pol tone hladnega orožja, pa tudi 15 bojnih petelinov, štiri dobermane s prirezanimi ušesi in dve amazonski papigi.« Po podatkih preiskave je mamila v Španijo dostavljalo podjetje za redne prevoze. Vozniki so bili plačani največ dva tisoč evrov na teden, disciplina pa ni bila dosežena s korenčkom, ampak s palico – s strogostjo, kot bi si jo izposodili iz obdobja inkvizicije.

Kos hrane, s katerim zamašimo steklenico vina

»Kaj misliš, da je policija počela z amazonskimi papigami? Jih je zasliševala in oddala v živalski vrt? Veš, o vsem tem bi moral pisati, a Barcelone nočem polivati z blatom.«  Svoje vtise delim z Natalio, pravo Katalonko. Sedimo na enem izmed trgov, spremenjenim v park, kjer se ob večerih zbira »mladina vseh starosti«. Ljudje sedijo na tleh, pijejo vino, kadijo in se odločajo, kam naprej. Prinašajo vedno več alkohola in naše »podjetje« eksponentno raste, dokler nekdo ne predlaga, da gremo na večerjo. Zasliši se omemba tapasov in pogovor začasno zamre.

Tapas izvira iz glagola tapar, kar pomeni pokriti. To je kos hrane, s katerim zamašimo steklenico vina, da se  v njem ne bi utopile muhe. »Ni preveč okusno?« se smeji Natalia: »Bistvo tapasov je, da jih jemo v dobri družbi.« Ko vstopimo v lokal in se usedemo za okroglo mizo, si vsak naključno izbere vrsto prigrizka s smešnim imenom v slogu pop skupin iz osemdesetih let. Prosil sem za Patatas Bravas in Tango Tuna, tako, da smo imeli celo disko pojedino. Prinesejo steklenico vina, ki jo slovesno odmašijo, nato pa spet začnemo klepetati. Vsi kričijo hkrati, in tako je za vsako mizo in v vsakem baru v Barceloni. Od tega hrupa te lahko začne boleti glava, potem pa te razveselijo s kavo in zračnimi poljubi.

»Zapomni si glavno pravilo v Barceloni. Če si gost in ti postrežejo paello, nikoli ne priznaj, da ti je bila všeč,« pojasni Natalia. Paella je tradicionalna jed iz riža in morskih sadežev, katere bistvena sestavina je pikantna klobasa choriso. Priprava paelle je pravi pravcati  obred. V nekaj dneh je moja prijateljica poklicala vse svoje sorodnike in znance ter iskala nekoga, od kogar bi si lahko izposodila paellero. Paellera je težka ponev z dvema ročajema na straneh. Brez pravega pripomočka jedi ne morete pripraviti, saj velika površina te ponve omogoča, da se riž enakomerno kuha in na dnu tvori dragoceni socarrat – karamelizirano skorjico. 

Paelle ni nikoli preveč

Naslednji večer je prišel stric José, plešast moški s klobukom, nam izročil ogromno ponev in nas povabil na obisk, da bi »pokusili domače vino«. José živi uro vožnje od središča Barcelone, v območju, ki mu domačini pravijo Čivava, ime ima po največji mehiški puščavi, ne majhnem psu. Kamenje, oranžna zemlja in kaktusi, med njimi pa petnadstropni socialistični bloki in Kubanci, ki so prišli študirat, kot je ukazal Lenin. 

Vstopimo v stanovanje – ob steni je omarica s kristali, star televizor na gumbe in pisana preproga. Če ne bi bilo vseprisotnega reggaetona, bi vse skupaj v celoti spominjalo na Sovjetsko zvezo. José se nenehno šali in smeji, postrežejo nam s prigrizkom in uide mi usodna napaka: »Kako okusna paella!« pohvalim. Prinesejo mi še eno, nato še eno in še eno. »Paelle ni nikoli preveč, amigo,« se smeji José. Naslednji dan jemo isto jed in spet je zelo okusna.

Barcelona je bogato mesto. Enkrat na mesec je tu dovoljeno zavreči staro pohištvo in vse mogoče starine, ki jih v velikih količinah odnesejo na ulico in že naslednjo soboto končajo na bolšjaku pod spomenikom Krištofu Kolumbu. Večer prej je v vsakem temnem kotičku in zakotni ulici mogoče videti kupe odvržene krame. Ustavite se in si jih natančno oglejte in morda boste našli kakšen skrit zaklad.

Slika iz smetnjaka 

Elisabetino sliko sem našel čisto po naključju, med razbito mizo in lestencem. Slika ni bila uokvirjena, zato kljub velikosti ni tehtala skoraj nič. Odnesel sem jo s seboj v hotel, saj ni bila slaba. Vrtel sem jo, dokler me ni spomnila na granitni nasip v Sankt Peterburgu in most čez reko Fontanko. In tudi potem, ko sem že izvedel, da je Elisabet pravzaprav upodobila razvaline gradu pri Barceloni, se nisem mogel znebiti občutka, da gre za podobo rodnega mesta.

Elisabet sem iskal po podpisu na zadnji strani platna; umetnica se je izkazala za suho staro žensko z mladim obrazom in sivimi lasmi, spetimi v figo. Zdela se mi je kot odrezana oljčna vejica. »Ali ste zbiratelj? Prejeli ste platno številka 9, vas zanimajo še druga platna? V tej državi sovražijo umetnost, vse upanje je v tujcih!« »Rusi, Francozi in Avstrijci?« poznavalsko vprašam. »Ja, kako si uganil?« »Imperialni narodi,« žalostno ponavljam in poskrbim, da mi ne bi slučajno podtaknili drogo.  

Elisabet ima majhen atelje nedaleč od La Rambla in tam opazim slike v istem brutalnem slogu osemdesetih let. Jezi me, da je eno od njenih del končalo v smeteh, in ji ne upam povedati, kje sem sliko pravzaprav dobil. Tako je bila povsem po naključju razkrita še ena stvar: pravokotniki iz terakote na sliki iz smetnjaka so bili stolpi uničenega srednjeveškega gradu Eramprunya v bližini Barcelone. 

Elisabet ga je veliko slikala, ko še ni imela 30 let. Imela je šotor, ki ga je tam postavila in v njem bivala tudi, ko je padal dež in so nastajali potoki namočene rdeče zemlje. Zvečer je družba zakurila ogenj in opazovala sončni zahod. Bile so neprespane noči in vroči sončni dnevi, vino iz grla steklenice, zvit tobak in tip s kombijem za prevoz zajetnih platen in vedra barv. Ko Elisabet pogleda sliko od blizu, na njej najde lastne prstne odtise, zazre se v svoj odsev v temnem oknu in utihne.

»In kaj se je zgodilo s tem gradom, zakaj je v ruševinah?« sem vprašal, da bi prekinil neprijetno tišino. »Kmetje so se uprli svojemu gospodu – to se je zgodilo,« mi je v naglici začela pripovedovati. »Prosim, pripoveduj mi o tem, povej mi o tem času! Elisabet, tvojih slik ne morem kupiti, bom pa pisal o njih!«

Grad Eramprunya

»Raje piši o gradu Eramprunya, o meni je že vse znano. Starka si brez velike vneme nalije kozarec vina in začne pripovedovati. »Nekoč, pred davnimi časi, pravijo, da v 15. stoletju, je bil lastnik gradu bogat kastiljski aristokrat. Legenda nikogar ne imenuje z imenom, el senyor d'Eramprunya, to je vse. Za svoje konjušnice je najel Katalonca, lepega mladega kmetiča. Minilo je nekaj let in konjar je bil še vedno samski. Señor ga vpraša: »Mlad si in zdrav, dobro te nagrajujem, zakaj se torej nočeš poročiti? Poglej, koliko lepotic je naokoli.« »Nočem se poročiti, gospod,« odgovori konjar, »saj boste imeli pravico do prve noči. Svoje neveste nočem deliti z vami.« »Obljubljam ti, moj zvesti konjar, naj bo tvoja nevesta še tako lepa, bo ostala samo tvoja. Dajem ti častno besedo señora grada Eramprunya,« je obljubil gospodar.

Konjar je señorju verjel na besedo in kmalu si je za ženo izbral kmetico, ki je bila lepotica, kakršne še nihče ni videl. »Imela je kodraste lase, črne kot noč, in oči, ki so gorele kot zvezde,« je dodala Elisabet in zasanjano opazovala svoj odsev v temnem oknu. In tako se je zgodila poroka. Ko so cerkveni zvonovi po praznični maši utihnili, je señor prelomil obljubo, ki jo je dal konjarju. »Jaz sem tvoj gospodar,« je naznanil fantu, »in tvoja žena bo to noč preživela z menoj.«

»Lažnivec, dal si mi besedo!« je protestiral kmet. Tedaj mu je gospod iztrgal bič in ga udaril po obrazu. »Kako si drzneš, kmet, oporekati meni, svojemu gospodarju!« je zavpil señor. Naslednje jutro, ko se je mlada žena vrnila domov, je konjar odšel v spalnico spečega gospoda in mu zabodel nož naravnost v srce. Ujeli so ga in zvezali, toda ko so to izvedeli drugi kmetje, so se odpravili na ulice in požgali grad.

»Od takrat je grad Eramprunya v ruševinah, jaz pa tudi,« je zaključila Elisabet. »Tot el poble, va calar foc al castell,« je ponovila v katalonščini. »Vedite, da sem to zgodbo prvič slišala od fanta, ki sem mu podarila sliko, ta pa je nato končala pri vas,« je rekla za slovo. Umetnici sem se zahvalil in odšel. Naslednji dan si je policija na letališču sliko temeljito ogledala in dovolili so mi, da gre z menoj domov.

Članek je bil objavljen v reviji Gea

Gea spodbuja dejaven življenjski slog in vseživljenjsko radovednost ter navdušuje z aktualnimi raznolikimi temami o dogajanju okrog nas.

Več o reviji Gea >